© 2018 by Vizije so 13. Proudly created with Wix.com

MARTINA LIPNIK

1. Ugotovili smo, da udeležba na volitvah že vse od osamosvojitve upada. Na kakšen odnos državljanov do države in obratno to nakazuje? Kaj storiti?

 

Nakazuje na nezainteresiran odnos, ker se v krogu vladajočih nič bistveno naprednega ne odloči – vsi »pri koritu« delajo v lastnem interesu, predvsem se na veliko izigrava »pravno državo«, saj se izvajanja zakonov sploh ne nadzira – sodišča pa so prenatrpana, odvetniki dragi, postopki dolgotrajni do brezupa. Kaj storiti? V prvi vrsti vpeljati red pri izvajanju sprejete zakonodaje, torej tako postavljene inšpekcijske službe, da bodo zmogle ažurno ukrepati na podlagi razumnih in nedvoumnih zakonskih določb.

 

2. Vsi vemo, da je pomen arhitekture za državo velik. Zakaj se to ne odraža tudi v prostoru? Naša državotvorna arhitektura ni zelo monumentalna, ali bi morala biti takšna?

 

Državni aparat – vsakokratni – ima slab odnos do arhitekture, njenega pomena sploh ne razume, večinoma so naši politiki tozadevno popolnoma neizobraženi. Naša državotvorna arhitektura bi morala biti vsaj nadpovprečna v danem prostoru, to pomeni dovolj profesionalna, seveda izbrana na podlagi arhitekturnih anonimnih natečajev, po vzoru, kot bi moral veljati tudi za kiparsko plastiko, torej ločeno od izdelave tehnične dokumentacije.

 

3. Ali mislite, da lahko arhitektura pripomore k državljanski zavesti?

 

Arhitektura seveda lahko pripomore k državljanski zavesti, vsi so že »posvojili« mojstra arhitekture Plečnika, in se istovetijo z državo, kjer so njegova dela v domovini ustvarjena.

 

4. V zadnjih petindvajsetih letih je bilo zgrajenih zelo malo državotvornih objektov, medtem ko se je v petinštiridesetih letih pred tem veliko gradilo. Zakaj mislite, da je tako? Ali je bila nacionalna pripadnost pred osamosvojitvijo bolj občutena kot danes?

 

»Velika« arhitektura, »velika« država – po svojem odnosu do lastnega pomena; prejšnji režim je podpiral načrtno sodobno in reprezentativno arhitekturo, kot izkaz naprednosti ideje in realizacije v okviru državniškega razvoja; državo so vodili sorazmerno razgledani ljudje, ki jim je uspelo marsikaj tvorno vzpostaviti; nacionalna pripadnost pa pred osamosvojitvijo verjetno ni bila večja kot danes, prej je bila večja »državljanska« pripadnost (država je bila med ljudmi spoštovana, režim pa premočrten in nadzorstveno dovolj močan).

 

5. Katere državotvorne stavbe so najpomembnejše in ali trenutno zgrajene stavbe ustrezajo svojemu namenu?

 

Na vsak način so take stavbe »vladna palača«, palača državnega zbora, sodišča, gledališča in koncertna prizorišča, stavbe za vzgojne, športne dejavnosti, upravne stavbe, za opravljanje zdravstvene dejavnosti, stavbe kulturne dediščine iz preteklih obdobij, stavbe javne negospodarske infrastrukture na splošno itd. Nekatere tovrstne stavbe danes ne ustrezajo več svojemu namenu v zadovoljivi meri, predvsem velja to za kulturno infrastrukturo ter javno upravo.

 

6. V primeru zadnjega natečaja za Potniški center Ljubljana je bila izbrana rešitev, ki ne omogoča nadaljnjega razvoja mesta. Že več kot petdeset let se nenehno razpravlja in tudi ugotavlja, da je poglobitev železnice nujna. S tako izbiro sami sebe negiramo in zavajamo javnost. Zakaj država ne razmišlja dolgoročno?

 

Nadaljnji razvoj mesta v povezavi z železnico bi moral biti načrtovan vzporedno z idejnimi preveritvami raznih možnih tras železnice – posebej še, ko je v igri hitra železniška povezava od Španije do Kijeva skozi Slovenijo, in druge. Ob tem bi bilo treba tudi tehnološko proučiti traso v podzemlju in ugotoviti, ali in kako je izvedljiva ter pod kakšnimi pogoji. Vsega tega ni bilo pripravljenega, zadnja »strokovna podlaga« za umestitev nove železniške ureditve v prostor (»nosilec urejanja prostora« za področje prometa po železnici je Ministrstvo za infrastrukturo, ali predniki in nasledniki) še vedno vključuje prometno rešitev za železnico, kot jo je pripravil beograjski centralni strokovni načrtovalec v času SFRJ (vključuje obvozno progo z novo tovorno postajo severno od Ljubljane, in zahodno obvoznico za Rožnikom itd.), novejših različic do sedaj še ni načrtovanih, za to tudi ne morejo služiti za preostalo načrtovanje; samo na tak način obdelana, okoljevarstveno in trajnostno preučena, izbrana varianta pomeni »dolgoročno razmišljanje« za državo, podrejeno pa nadalje za občine.

 

7. Ali je poglobitev železnice le utopija?

 

Je vsebovan ad 6.); tehnična izvedba še ni proučena, niti nivojsko niti drugače (vzdolžni profili, prehodi na tire v povezavah, prehodi na tovorno postajo, poseganje v podtalnico itd.)

 

8. Že trideset let je minilo, odkar se pogovarjamo o NUK-u II. Potreba po novi stavbi NUK-a je v teh letih samo še strmo narasla. Kako si država lahko dovoli, da med natečajem in njegovo izvedbo mine toliko časa, da projekt zastari? S propadom tega projekta se je odprla možnost za nov natečaj. Vse to pa seveda stane. Od novega natečaja je minilo že pet let, ali se bo tokrat kaj spremenilo ali bomo natečaje ponavljali v nedogled?

 

Če investicija ne gre v realizacijo, dokumentacija zanjo sčasoma težko dosega ažurnost z veljavnimi potrebami, s tehnološkimi novitetami, predvsem pa z zakonodajo. Ker tehnična dokumentacija oziroma njeno gradbeno dovoljenje, vključno s podaljševanjem v petih letih izgubi veljavnost, podobno velja tudi za »strokovno podlago«, kar v svojem bistvu natečajna rešitev je – idejni načrt kot podlaga za PGD in nadalje za dovoljenje. Če »natečajna rešitev« vsebinsko še vedno zadosti vsem tehnološkim zahtevam in predpisanim tehničnim ter drugim pravilom, potem ni potrebe, da se natečaj ponavlja. Če pa rešitev ni več skladna s pričakovanji investitorja in siceršnjimi zahtevami za tako investicijo, bi bilo pa prav, da se natečaj ponovi – nova vsebina zahteva novo reševanje zastavljene naloge, torej nov rezultat, ki pa se najprimerneje preverja skozi natečaj. Avtorske pravice so nedvoumne – veljajo za fizično IZVEDENA dela, ter za unikatno avtorsko obravnavo posameznih načrtov, kar izključuje samoumevne avtorske predelave že izbranih, pa še neizvedenih natečajnih rešitev.

 

9. Takih primerov, kot sta Potniški center Ljubljana in NUK II, je še veliko. Kaj bi lahko država storila, da bi se to stanje spremenilo?

 

Pomembne so predhodne faze priprav za pravilno umeščanje želenih investicij v prostor (trajnostno naravnanih, vzdržnih in dovolj »trajnih« vsebin), s preverjenimi »strokovnimi podlagami« (kot so idejni načrti za železnico, na primer, ipd.), dovolj natančno pripravljene »feasibility« študije, rokovniki investicije, ter rezervirana finančna sredstva itd. – skratka pravilno voden »investicijski inženiring«.

 

10. Ali menite, da je problem v pomanjkanju denarja? Velikokrat se zdi, kot da se država nenehno sklicuje na primanjkljaj. Obenem pa beremo, kako je državni proračun oktobra 2017 prešel v presežek, o denarni pomoči Evropske unije ... Ali je denar le izgovor?

 

Odgovor se skriva v odgovoru ad 9.), velikokrat je denar res izgovor; poleg tega je več težav vezanih tudi na dejstvo, da se z eno vlado zamenjajo tudi prioritete investiranja, kar se ne bi smelo dogajati na tak kratek rok. Težavo bi rešili s Strateškim načrtovanjem, kot je vključeno v SPRS in v gospodarsko strategijo, vse pa bi moralo biti na daljši rok tudi finančno prognozirano, in kot tako zavezujoče! Če bi uradi od tega odstopali, bi morali nositi posledice odgovornosti za to. Denarna pomoč EU je v okviru kohezijskih skladov, za katere je treba predvsem skrbno načrtovati in dosledno upoštevati EU regulativo s področja javnih obravnav in s področja drugih okoljevarstvenih Direktiv, ki jih pri nas sistemsko zanemarjamo na področju realizacij. Vse našteto je dogovorjen element vsebin prostorskih aktov, kar se pri nas zanemarja.

 

11. Kako vi razumete in obravnavate problem državotvorne arhitekture?

 

Velik vzor državotvorne arhitekture so nam lahko stari avtoritarni državni sistemi (stari Egipt, Francija Ludvika XIV., habsburška Avstro-Ogrska itd.), pa tudi grška demokracija (čeprav zelo selektivna) – vsekakor je bilo za ta namen v neki taki družbi namenjeno zelo veliko sredstev (tudi na račun lačnega ljudstva). Danes bi morali na področju gradnje (in vzdrževanja!) javnih zgradb ali objektov na sploh skrbeti za to, da so arhitekti v polni meri in odgovornosti prisotni tudi pri načrtovanju (in vzdrževanju!) interierjev za javno rabo. Pri nas je sedaj v krizi predvsem odnos do avtorskih pravic v arhitekturi, saj ima vsak laik možnost (in celo pravico, ali »obveznost« po določbah o energetski sanaciji stavb ...), da spreminja arhitekturni koncept in zasnovo zgrajenih objektov. V takih pogojih je skoraj ves trud arhitektov lahko zaman, brez trajnega učinka. Enako zaskrbljujoč je odnos do nepremične kulturne dediščine.

 

12. Kakšno prostorsko strategijo bi morala imeti država?

 

Prostorska strategija mora biti usklajena z gospodarsko in drugimi. Vse te Strategije bi morale biti obvezna »strokovna podlaga« za prostorsko, ta pa podprta nadalje s posameznimi sektorskimi »strokovnimi podlagami«, koordinirano umeščenimi v prostor, ter okoljevarstveno usklajenimi z okoljskimi direktivami evropske unije. Prostorska strategija bi morala biti tudi obvezna »pravna podlaga« za ostalo državno in za občinsko prostorsko načrtovanje, torej njeno izvajanje iztožljivo na sodiščih. V Sloveniji imamo z Odlokom sprejeto veljavno Strategijo prostorskega razvoja Slovenije (Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije : Uradni list RS, št. 76/04, 33/07 – ZPNačrt in 61/17 – ZUreP-2 Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/04, 33/07 – ZPNačrt in 61/17 – ZUreP-2), kratko SPRS, ki je ne izvajamo, (čeprav izhaja iz dogovora o doseganju okoljevarstvenih ciljev EU), proti temu ni sankcij, Ministrstvo (MOP) pa ravnokar pripravlja novo.

 

13. Za izgradnjo katerih od spodnjih projektov bi se zavzemali?

 

Ministrstvo na Dunajski cesti: vsekakor je treba prazno zemljišče ustrezno zazidati – ali pa na to lokacijo umestiti »upravno središče RS«.

Prenova SNG Drama: strinjam se s prenovo, ne pa z »nadomestno novogradnjo prizidka« – gre za neprimerno trošenje sredstev za premajhen avditorij; mesto potrebuje novo gledališče, na novi lokaciji, v primeru, da Cankarjev dom za tako rabo ne zadošča, vsekakor pa potrebuje prenovo, predvsem starega dela z režimom spomeniškega varovanja.

Potniški center Ljubljana: potrebujemo popolnoma na novo obdelan prostorski pristop k reševanju te problematike, celostno rešitev prometnih tokov (ki je v OPN MOL ni!) in drugih okoljskih problematik v povezavi z njim, novo prostorsko obravnavo v OPN in nadalje v OPPN.

Tivolski lok: taka rešitev železniškega prometa skozi center mesta za močno povečan tovorni promet proti Luki Koper je okoljevarstveno gledano nevzdržna; preveč prebivalcev bo zaradi nje zdravstveno ogroženih, »emisij pri izvoru« pa se ne bo dalo ustrezno preprečevati.

Center za razvoj znanosti: ocenjujem, da gre za dobrodošlo vsebino.

Umetniške akademije: ocenjujem, da nujno potrebujejo nove prostore.

NUK II: nisem na tekočem s tem, kakšne so danes potrebe delovanja NUK.

Upravno središče RS in MOL na Poljanski cesti: če gre za »Roško kasarno«, je mogoče malo »od rok« za upravno središče RS.

Državni arhiv RS na Poljanski cesti: če gre za »Roško kasarno« podpiram.

Predvsem imamo med drugim slabo urejene nepremičnine za srednje šole, nimajo rekreacijskih površin, nimajo potrebnih servisnih prostorov (za oskrbo s hrano itd.)

Vse navedene dejavnosti sodijo deloma pod »oskrbne dejavnosti«, te pa moramo v prostoru razporejati tako, da zmanjšujemo prometne tokove, omogočamo enostavno dostopnost pešcem ter javnemu in ne-motoriziranemu prometu. Skrajno slabo stanje imamo na področju varovanja in zaščite »kulturne dediščine« in spomenikov, čemur je treba posvetiti več pozornosti na vseh strateških ravneh (tudi gospodarsko – kulturni turizem) in sanirati stanje, ko se še da kaj rešiti ter spomeniško zaščitene objekte takoj obvarovati pred popolnim uničenjem ali pretvorbo (v Ljubljani Plečnikov stadion, hotel Bellevue itd.) Popolnoma nezaščitena je tudi naša etnografska kulturna nepremična dediščina, dnevno izginja s prizorišča. Velika sramota za »državno javno podobo« bodo devastirane, ukinjene ali »ugrabljene« javne površine v stanovanjskih soseskah, in drugje, če bodo »privatizirane« (v postopkih na sodiščih po ZVEtL) in prepuščene samovoljnemu upravljanju novih lastnikov, brez ustreznih novih regulativ za preprečevanje »družbene škode«

___________________________________________________________________________

__________________________________________________________________________________

 

 

  1. Če želite, lahko napišete še svoje mnenje o predstavljeni tematiki.

Odgovor: Udejanjanje Arhitekturne politike, ki jo uveljavlja Ministrstvo za kulturo, bi moralo biti obveza vseh državotvornih resorjev v državi – brez tega tudi »državotvorna arhitektura« posameznih primerov ne bo popravila vtisa slabe »državotvornosti« dežele kot celote (z veliko »groznimi« primeri ne-arhitekture). Začeti je treba pri prostorskem načrtovanju (kot ključnem izhodiščnem elementu arhitekturne politike, kot jo razumeva skupnost Evropske unije), ki mora s svojimi določili ZAGOTOVITI (ne samo »omogočiti« – še največ trenutno in kratkoročno »omogoča« prostorska stihija) doseganje prostorsko razvojnih, družbeno investicijskih in predvsem okoljevarstvenih CILJEV razvoja skupnosti. To je podlaga za vzdržen dolgoročno zasnovan razvoj v prostoru in arhitekturi.

  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon