© 2018 by Vizije so 13. Proudly created with Wix.com

JURIJ KOBE

1. Ugotovili smo, da udeležba na volitvah že vse od osamosvojitve upada. Na kakšen odnos državljanov do države in obratno to nakazuje? Kaj storiti?

 

Liberalizem je vnesel v našo zavest povsem nove vrednostne norme, ki jih tako rekoč na vsakem koraku izkazujejo vodilni ljudje in se z veliko hitrostjo prenašajo na mlade. Šola ne predstavlja več kraja učenja, marveč stopničko do nujne izobrazbe za uspešno kariero, ki je vedno strogo individualna. Individuuma pa družba kot celota ne zanima. Takšno mišljenje je vgrajeno celo v osnovnošolske in srednješolske programe: v veliki meri se briše zgodovina, kultura v širšem pomenu besede ...). V časopisu beremo prispevek, da bo pot do razgradnje 'tako imenovane socialne družbe še dolga' (prof. dr. Andrej Umek). Dokler bo to program, ki se ga dopušča ali celo goji – z nerazumljivo ksenofobijo do 'drugih' pri mnogih političnih strankah, ne moremo pričakovati interesa za družbeno pri mladih. Njihov cilj je ob mizernih pogojih, ki jih morajo premagati, predvsem uspeti. Tu pa postane skrb za druge oziroma socialni aspekt države kot skupnosti drugotnega pomena.

 

2. Vsi vemo, da je pomen arhitekture za državo velik. Zakaj se to ne odraža tudi v prostoru? Naša državotvorna arhitektura ni zelo monumentalna, ali bi morala biti takšna?

 

Pod pojmom 'državotvorna arhitektura' razumem predvsem gradnje, namenjene varnemu življenju državljanov in oblikovanju njihove državljanske zavesti. To so zgradbe ali odprti prostori, namenjeni najširšemu krogu državljanov, torej druženju, zgradbe, namenjene kulturi, šolstvu, zdravstvu, izvrševanju treh zvrsti oblasti, zgradbe in naprave, ki so namenjene splošni mobilnosti državljanov … Predvsem nove državotvorne arhitekture po osamosvojitvi z izjemo nekaj novih zgradb namenjenih izobraževanju in nekaj lokalnih kulturnih domov sploh nimamo. Edina večja državotvorna investicija v zadnjih petindvajsetih letih v državi Sloveniji je Športni park Stožice – ki pa ni državna! … Tu stil oziroma značaj same arhitekture sploh ni pomemben.

 

3. Ali mislite, da lahko arhitektura pripomore k državljanski zavesti?

 

Nikakor ne z vsakršno vsebino. Bahava arhitektura predstavništev uspešnih podjetij gotovo ne! Sicer: glej odgovor zgoraj: rezultat dejstva, da vodilni v osemindvajsetih letih niso menili, da pomembno arhitekturo – v programskem smislu – potrebujemo, je prav ta mizerna splošna državljanska zavest, ki jo opazujemo!

 

4. V zadnjih petindvajsetih letih je bilo zgrajenih zelo malo državotvornih objektov, medtem ko se je v petinštiridesetih letih pred tem veliko gradilo. Zakaj mislite, da je tako? Ali je bila nacionalna pripadnost pred osamosvojitvijo bolj občutena kot danes?

 

V celoti je bila usmerjenost vodenja države po osamosvojitvi načeloma drugačna od tiste iz časov naše oblike socializma. Res je v manj razviti demokratični ureditvi težje uresničevati dolgoročnejše cilje. Prav mednje pa sodijo državotvorne zgradbe ali prostori. To so praviloma večje investicije, ki jih ni mogoče realizirati v kratkem obdobju. A v pravkaršnji volilni kampanji je SDS zagotavljala, da bo v času svojega mandata izpeljala vse programe, ki si jih je zastavila. Ta trditev ima seveda tudi svojo drugo vsebino: tu pač ne bo programov, ki bi se jih v enem mandatu ne dalo izpeljati … Glej tudi odgovor zgoraj.  

 

5. Katere državotvorne stavbe so najpomembnejše in ali trenutno zgrajene stavbe ustrezajo svojemu namenu?

 

Za Slovenijo so gotovo pomembni vsi objekti, ki so našteti v 13. vprašanju. Manjkajo še resnejši infrastrukturni objekti (cestne, železniške povezave in izboljšave obstoječih) in energetski objekti, zlasti tisti, ki uporabljajo tako imenovane obnovljive vire.

Ne vem, ali katera od državotvornih zgradb razen nekaterih že zgoraj naštetih izobraževalnih objektov in lokalnih kulturnih domov ter nekaterih odprtih prostorov ustreza svojemu namenu.

 

6. V primeru zadnjega natečaja za Potniški center Ljubljana je bila izbrana rešitev, ki ne omogoča nadaljnjega razvoja mesta. Že več kot petdeset let se nenehno razpravlja in tudi ugotavlja, da je poglobitev železnice nujna. S tako izbiro sami sebe negiramo in zavajamo javnost. Zakaj država ne razmišlja dolgoročno?

 

Voljo države v teh odločitvah predstavlja vsakokratni Državni zbor. Tu pa – v naših razmerah državne ozaveščenosti – veljajo značilnosti, ki so opisane v odgovorih 1.–4.

 

7. Ali je poglobitev železnice le utopija?

 

Nikakor! Obstajajo preizkusi in načrti. Obstajajo seveda tudi druge rešitve. Predvsem pa je za vsako odločitev potrebna volja – tako za reševanje projekta kot za pravi način njegove implementacije. Glej tudi odgovora 4 in 5.

 

8. Že trideset let je minilo, odkar se pogovarjamo o NUK-u II. Potreba po novi stavbi NUK-a je v teh letih samo še strmo narasla. Kako si država lahko dovoli, da med natečajem in njegovo izvedbo mine toliko časa, da projekt zastari? S propadom tega projekta se je odprla možnost za nov natečaj. Vse to pa seveda stane. Od novega natečaja je minilo že pet let, ali se bo tokrat kaj spremenilo ali bomo natečaje ponavljali v nedogled?

 

Glej odgovora 4 in 5.

 

9. Takih primerov, kot sta Potniški center Ljubljana in NUK II, je še veliko. Kaj bi lahko država storila, da bi se to stanje spremenilo?

 

Seveda bi Državni zbor moral zbrati pogum, da začne projekt, ki bo časovno presegel čas enega mandata. Glej tudi odgovor 4.

 

10. Ali menite, da je problem v pomanjkanju denarja? Velikokrat se zdi, kot da se država nenehno sklicuje na primanjkljaj. Obenem pa beremo, kako je državni proračun oktobra 2017 prešel v presežek, o denarni pomoči Evropske unije ... Ali je denar le izgovor?

 

Tu je seveda izpostavljeno vprašanje splošne strategije oziroma usmeritve strateškega dela politike države. Če se politika zadržuje le na reševanju taktičnih zadev, je reševanje problemov pač na nivoju vsakokratne (vsakoletne) razporeditve državnega proračuna. Če pa bi politiko tega istega vodila tudi strategija (dolgoročnejša usmeritev), bi bile vsakokratne odločitve verjetno lažje in enostavnejše. A glej tudi odgovor 4.

 

11. Kako vi razumete in obravnavate problem državotvorne arhitekture?

 

Na del vprašanja sem odgovoril že v odgovorih na vprašanja 1., 2. in 4. velik del 'problema' ali kar bistva državotvorne arhitekture pa zadeva vprašanje kulture, v našem primeru kulture prostora.

V čas socializma po letu 1945 je kultura vstopila kot eden bistvenih državotvornih elementov oblasti, ki je bila formirana že med NOB. In ta njena vloga svoje pomembnosti v naslednjih letih ni izgubila: bila je element državotvornosti. Danes je kultura potisnjena med tiste dejavnosti, ki le bremenijo državni proračun. SDH je pravkar podjetjem v državni lasti prepovedala sponzoriranje kulture, kar je nezaslišano! Tu odseva splošen odnos do kulture prostora.

Če se na nivoju zakonodajne oblasti, torej z odločitvijo Državnega zbora sprejema zakone o legalizaciji nedovoljenih gradenj, ki so zlasti v času po osamosvojitvi dodobra razvrednotile slovensko krajino, ne moremo pričakovati odločitev, ki bi pospeševale kulturo prostora. Kultura prostora pa vključuje tudi kulturnost javnega prostora, kar državotvorna arhitektura je.

 

12. Kakšno prostorsko strategijo bi morala imeti država?

 

Pred vsem bi morala biti strategija prva skrb države in ne takšno taktično reševanje problemov, ki smo jim prav v tem času priča. Namreč reševanju problemov na način, ki izrazito ogroža naš prostor in ob tem žal tudi oblikuje splošno razmišljanje o našem prostoru. To je delo, ki je protistrateško usmerjeno.

Poglavitno smer v strategiji vidim v omejevanju poselitev in drugih gradenj na že naseljena oziroma pozidana območja, če že ne omejiti njihov obseg pod obstoječega. Mogoče se to sliši utopično, a z ustrezno prostorsko politiko in vizijo bi bilo mogoče tudi to. Razpršena in nekontrolirana gradnja ne predstavlja le polucije naših naravnih danosti, temveč zvečuje potrebe po komunalnih napravah in prometnih površinah, kar je povsem nepotrebno breme države, breme, ki ga danes tako rekoč podpira.

 

13. Za izgradnjo katerih od spodnjih projektov bi se zavzemali?

 

- Ministrstvo na Dunajski cesti

- Prenova SNG Drama

- Potniški center Ljubljana

- Tivolski lok

- Center za razvoj znanosti

- Umetniške akademije

- NUK II

- Upravno središče RS in MOL na Poljanski cesti

- Državni arhiv RS na Poljanski cesti

- Drugo:

 

Vse to so že znani projekti, nekateri celo v zaključnih projektnih fazah. To so projekti, ki bi, če resnično želeli pravo državo, morali biti že realizirani in torej ne sodijo v prihodnjo nacionalno strategijo. Pravo strategijo družbenega in ekonomskega razvoja bi morali najprej izoblikovati. Marsikdo pri nas vidi v tej trditvi ostanek naše prejšnje ureditve (glej navedbo zgoraj), a te elemente imajo v svojih strategijah vse razvite države. Tako je šele mogoče oblikovati tudi zahteve za druge prepotrebne projekte, ki jih vidim predvsem na polju resničnega razvoja infrastruktur in energetike, ki bi bil primerljiv z evropskimi standardi. Od tu naprej bi z upoštevanjem načel iz zgornjih odgovorov lažje oblikovali zahteve po drugih potrebnih projektih.

  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon