© 2018 by Vizije so 13. Proudly created with Wix.com

DRAGO KOS

1. Ugotovili smo, da udeležba na volitvah že vse od osamosvojitve upada. Na kakšen odnos državljanov do države in obratno to nakazuje? Kaj storiti?

 

Nizka udeležba na t. i. »prazniku demokracije«, kot nekateri nekoliko patetično imenujejo volitve, je eden izmed najbolj prepričljivih kazalcev legitimizacijske krize »zahodnega« večstrankarskega političnega sistema. Problem je bil diagnosticiran že pred desetletji. Knjiga J. Habermasa Legitimation Crisis (Legitimationsprobleme im Spätkapitalismus) je v izvirniku izšla že 1973. Slovenska politična zgodovina je nekoliko posebna, zato lahko o legitimizacijski krizi govorimo šele potem, ko je uplahnil mobilizacijski potencial »osamosvajanja nove države Slovenije in EU povezovanja«. Dolgotrajnost poglabljanja te krize pa nakazuje tudi njeno globino. Navkljub množici idej in obsežni publicistiki na to temo, rešitev problema še ni na vidiku.

 

2. Vsi vemo, da je pomen arhitekture za državo velik. Zakaj se to ne odraža tudi v prostoru? Naša državotvorna arhitektura ni zelo monumentalna, ali bi morala biti takšna?

 

Odgovor na to vprašanje je seveda močno odvisen od tega, kako razumemo in opredeljujemo državotvornost. Nekateri »klasični« teoretiki države, državnosti, državotvornosti, štejejo zgolj pet državotvornih resorjev (obramba, notranje in zunanje zadeve, finance ter pravosodje). Mnogi se s tako ozko opredelitvijo ne bodo strinjali, tako da je razprava o državotvornosti seveda zelo odprta. Za nekatere je državotvorna arhitektura lahko tudi gradnja »hramov kulture« šol, bolnišnic, socialnih stanovanj, znanstvenih ustanov ipd., za druge pa predvsem »pentagon«, Plečnikov parlament na grajskem hribu in seveda vse tiste stavbe, kjer domujejo zgoraj omenjeni klasični državotvorni resorji.

Če pa namesto o državotvorni arhitekturi govorimo o državotvornem gradbeništvu, potem ne moremo spregledati avtocestnega projekta, ki je vsaj po dimenzijah nedvomno monumentalen, simbolno pa zelo lepo reprezentira nekatere temeljne državotvorne ideje oz. ideologije. Sicer pa je treba omeniti, da so se pri gradnji monumentalne državotvorne arhitekture najbolj izkazali nekateri režimi, ki jih ne moremo uvrstiti med demokratične. Če gledamo na državo predvsem kot na servis za državljane, monumentalna arhitektura ni nujno državotvorna, prej obratno, pa čeprav se zdi, da ima več možnosti, da jo bodo prihodnji arheologi in kulturni zgodovinarji označili kot pomembno državotvorno dediščino. Osebno bi med državotvorne gradbeniške projekte uvrstil tudi kolesarske steze in obnovo mnogih zapuščenih tirov, ne samo gradnjo »drugega tira«.

Skratka, državotvornost je ideološko »odprt« koncept in takšna bi morala biti tudi razprava o državotvorni arhitekturi.

 

 

3. Ali mislite, da lahko arhitektura pripomore k državljanski zavesti?

 

To vprašanje je nekako odveč, ker je odgovor lahko pozitiven, pa tudi negativen. Verjetno bi se bilo bolje vprašati, kako arhitektura oz. zidava vpliva na državljansko zavest. Hiter odgovor na tako vprašanje bi bil, da je zidava ena izmed temeljnih dejavnosti, ki vpliva na več ravneh in v več smereh, zavedno in nezavedno ipd. Konkretnejši odgovor pa bi se moral ponovno ukvarjati s temeljnim vprašanjem, kakšna naj bo državljanska zavest.

 

4. V zadnjih petindvajsetih letih je bilo zgrajenih zelo malo državotvornih objektov, medtem ko se je v petinštiridesetih letih pred tem veliko gradilo. Zakaj mislite, da je tako? Ali je bila nacionalna pripadnost pred osamosvojitvijo bolj občutena kot danes?

 

Prejšnja država je začela z »obnovo domovine« in na tej osnovi začela »graditi socializem« (komunizem). V tem kontekstu je bilo gradbeništvo (arhitektura) zelo izpostavljen sistem, ki je čutno nazorno uresničeval temeljne politične cilje. Če pa med državotvorne projekte uvrstimo tudi gradnjo avtocest, potem je primerjava prejšnjega in sedanjega režima bolj uravnotežena. Sicer pa je ena od ideoloških podlag novega režima individualna samorealizacija, ki se očitno najlaže uresničuje v t. i. potrošniški družbi. V tem kontekstu bi lahko tudi potrošniška središča (svetišča) morali uvrstili med državotvorne projekte.

 

5. Katere državotvorne stavbe so najpomembnejše in ali trenutno zgrajene stavbe ustrezajo svojemu namenu?

 

Na to vprašanje sem odgovoril že zgoraj. Mislim, da so avtoceste res najbolj državotvorni projekt nove države, ki je tudi zato postala ena izmed najbolj avtomobiličnih v EU. To je seveda tudi tesno povezano z ne/načrtovanimi urbanizacijskimi in predvsem suburbanizacijskimi prostorskimi procesi.

 

 

6. V primeru zadnjega natečaja za Potniški center Ljubljana je bila izbrana rešitev, ki ne omogoča nadaljnjega razvoja mesta. Že več kot petdeset let se nenehno razpravlja in tudi ugotavlja, da je poglobitev železnice nujna. S tako izbiro sami sebe negiramo in zavajamo javnost. Zakaj država ne razmišlja dolgoročno?

 

Dolgoročno razmišljanje pomeni tudi dolgoročno načrtovanje in urejanje prostora, kar predpostavlja tudi povezano in usklajeno oz. t. i. kontinuirano delovanje. To pa je bila v prvih desetletjih nove države skorajda heretična ideja. Predvsem pa je treba odgovor iskati v že zgoraj omenjeni izraziti avtomobilični naravnanosti Slovenije.

 

 

7. Ali je poglobitev železnice le utopija?

 

Očitno ta projekt presega kompetence prostorskih mestnih in državnih institucij.

 

8. Že trideset let je minilo, odkar se pogovarjamo o NUK-u II. Potreba po novi stavbi NUK-a je v teh letih samo še strmo narasla. Kako si država lahko dovoli, da med natečajem in njegovo izvedbo mine toliko časa, da projekt zastari? S propadom tega projekta se je odprla možnost za nov natečaj. Vse to pa seveda stane. Od novega natečaja je minilo že pet let, ali se bo tokrat kaj spremenilo ali bomo natečaje ponavljali v nedogled?

 

Glej predhodni odgovor!

 

9. Takih primerov, kot sta Potniški center Ljubljana in NUK II, je še veliko. Kaj bi lahko država storila, da bi se to stanje spremenilo?

 

Država bi predvsem morala poskrbeti za ustrezno sistemsko okolje, ki bi omogočalo oz. spodbujalo realizacijo kompleksnejših projektov, ki po pravilu presegajo elekcijski čas, po katerem se »ravna politični razred«.

 

10. Ali menite, da je problem v pomanjkanju denarja? Velikokrat se zdi, kot da se država nenehno sklicuje na primanjkljaj. Obenem pa beremo, kako je državni proračun oktobra 2017 prešel v presežek, o denarni pomoči Evropske unije ... Ali je denar le izgovor?

 

Slovenija je že dovolj premožna družba, da zagotavljanje denarja ni najpomembnejša težava. Za realizacijo večjih kompleksov je pomembnejši dogovor oz. produktiven preplet delovanja interesnih skupin, ki imajo očitno velik vpliv na odločevalske procese.

 

 

11. Kako vi razumete in obravnavate problem državotvorne arhitekture?

 

Kot sem nakazal že zgoraj, je odgovor odvisen od razumevanja državotvornosti, kar pa je prvovrstno politično in družbeno vprašanje. Kakšna naj bo država, kako pomembne so simbolne fizične strukture v primerjavi z zagotavljanjem temeljnih državljanskih pravic, varnosti, kakovostjo življenja in enakimi možnostmi za vse državljanke in državljane.

 

 

12. Kakšno prostorsko strategijo bi morala imeti država?

 

Na to vprašanje na kratko ni mogoče odgovoriti, če pa že poskušam najti najbolj zgoščen odgovor, bi rekel, da mora prostorska strategija omogočiti sinergijo prostorskih, okoljskih in družbenih možnosti, ki jih ima neka država. Družbene možnosti obsegajo različne vrste virov oz. kapitalov: socialni, kulturni in ekonomski.

 

 

13. Za izgradnjo katerih od spodnjih projektov bi se zavzemali?

 

- Ministrstvo na Dunajski cesti

- Prenova SNG Drama

- Potniški center Ljubljana

- Tivolski lok

- Center za razvoj znanosti

- Umetniške akademije

- NUK II

- Upravno središče RS in MOL na Poljanski cesti

- Državni arhiv RS na Poljanski cesti

- Drugo:

 

Za kompetentni odgovor bi seveda moral temeljito analizirati vsak projekt posebej in potem še vse medsebojne vplive vseh naštetih. Sicer pa bi izpostavil predvsem potrebo, da bi o teh velikih državnih in lokalnih projektih potekala stalna in kar najbolj celovita razprava, v kateri bi sodelovali vsi ključni akterji. To je nedvomno zelo zahtevna naloga, vendar pa je to teoretično in praktično poznan in delujoč način upravičevanja (legitimizacije) prostorskih projektov.

 

Če želite, lahko napišete še svoje mnenje o predstavljeni tematiki.

 

Vprašanja državotvorne arhitekture »kristalizirajo« v kontradiktornih idejah o pre/ureditvi najbolj državotvornega predela Ljubljane, tj. Trga republike. Če bi na tej točki lahko dosegli soglasje vseh ali vsaj večine vpletenih, bi bilo to zelo »državotvorno« dejanje.

  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon