© 2018 by Vizije so 13. Proudly created with Wix.com

BOŠTJAN VUGA

2. Vsi vemo, da je pomen arhitekture za državo velik. Zakaj se to ne odraža tudi v prostoru? Naša državotvorna arhitektura ni zelo monumentalna, ali bi morala biti takšna?

 

Skozi zgodovino je bila relacija med arhitekturo in državo vedno prisotna. Od Mezopotamije dalje se državna ureditev oz. država kot institucija vedno odraža tudi skozi arhitekturo. Država Jugoslavija je od leta 1945 do leta 1980 imela vizijo, kakšna naj bo družba, kakšni naj bodo delovni, študijski, bivalni sistemi. In ta vizija Jugoslavije je bila podprta tako z urbanizmom kot z arhitekturo. O Jugoslaviji govorimo kot o državi, ki je svojo vizijo materializirala z arhitekturo in to na zelo fizičen oziroma zelo viden način.

Gradnja družbe je bila vezana na fizično gradnjo, gradnjo mest (novi Beograd, novi Zagreb, Nova Gorica), torej na urbanizem in na arhitekturo, ki je zajemala vsa področja od stanovanj, javnih, zdravstvenih zgradb. Na koncu lahko Jugoslavijo kot sistem, kot institucijo države, identificiramo tudi preko arhitekture. Ta arhitektura ni samo monumentalna, torej ne gre za to, da je državna arhitektura aprori monumentalna, po mojem mnenju to ne drži. Povezava je drugačna, ker arhitektura, ki izoblikuje državo kot institucijo, nima nobene zveze s slogom ali stilom, z materiali itd. Gre za reprezentacijo vizije države preko arhitekture. To se mi zdi bistveno bolj pomembno kot to, da označiš državotvorno arhitekturo apriori kot monumentalno.

Monumentalnost je post učinek, nekaj, kar je določeno kasneje. Država kot institucija se lahko prezentira tudi z lahko, začasno, pametno gradnjo, če je del njene vizije.

 

4. V zadnjih petindvajsetih letih je bilo zgrajenih zelo malo državotvornih objektov, medtem ko se je v petinštiridesetih letih pred tem veliko gradilo. Zakaj mislite, da je tako? Ali je bila nacionalna pripadnost pred osamosvojitvijo bolj občutena kot danes?

 

V Sloveniji, v Srbiji, na Hrvaškem, kjerkoli od bivših jugoslovanskih republik osamosvojitev ali začetek gradnje nove, mlade države v začetku 90. let ni bil vezan na arhitekturo, na urbanizem, ni bil vezan na nekaj, čemur bi lahko rekli velik projekt. Po mojem mnenju je vzrok temu, ker ima Slovenija kot nova država premajhno kritično maso. Torej enostavno, dva milijona ljudi ni 22 milijonov. To je ena stvar. Druga stvar je, da je bilo veliko objektov narejenih že prej, za časa Jugoslavije in so bili projekti, ki jih je gradila bivša država, in so zdaj postali projekti, ki jih uporablja nova država. Tretja stvar, ki se mi zdi bolj pomembna, je pomanjkanje take vizije, ki bi jo materializirala arhitektura kot fizična materija. Tega ni, ker je tudi čas drugačen (IT-razvoj) in ker je vezana na mentaliteto Slovencev, ki se bojijo velikih projektov, ker jim ti vzbujajo nelagodje. Tudi če hočeš v Sloveniji realizirati velik projekt, ga moraš predstaviti kot malega in mu potem dodajati še malo, da postane malo večji in tako naprej, da na koncu postane velik. Potem pa vsi govorijo o tem, kako je to zdaj velik projekt. Če pa bi začel s tem na začetku, do projekta nikoli ne bi prišlo.

 

6. V primeru zadnjega natečaja za Potniški center Ljubljana je bila izbrana rešitev, ki ne omogoča nadaljnjega razvoja mesta. Že več kot petdeset let se nenehno razpravlja in tudi ugotavlja, da je poglobitev železnice nujna. S tako izbiro sami sebe negiramo in zavajamo javnost. Zakaj država ne razmišlja dolgoročno?

 

Ker ni potrebno. Zelo pragmatično se je vprašati, zakaj delajo tretji pas na avtocesti? Ker je preveč avtomobilov in nastaja gneča. Zakaj ne poglabljajo železnice? Ker je premalo vlakov, ki peljejo skozi Ljubljano. Za mesto, ki ima 200.000 prebivalcev, je to prevelik korak, nepotreben korak. Raje bi zmanjšali število tirov, saj jih je tam preveč in kar je potrebno narediti, je obvozna železnica za tovorni promet. Problemi po mojem niso tiri pod zemljo, ampak tovorni vlaki z odprtim tovorom, ki vozijo čez park Tivoli. Ko smo delali natečaj za PCL, je bilo naše izhodišče, kako projektirati PCL, ki je prehodna, tako da bo videti kot terminal.

8. Že trideset let je minilo, odkar se pogovarjamo o NUK-u II. Potreba po novi stavbi NUK-a je v teh letih samo še strmo narasla. Kako si država lahko dovoli, da med natečajem in njegovo izvedbo mine toliko časa, da projekt zastari? S propadom tega projekta se je odprla možnost za nov natečaj. Vse to pa seveda stane. Od novega natečaja je minilo že pet let, ali se bo tokrat kaj spremenilo ali bomo natečaje ponavljali v nedogled?

 

 

Zdi se mi, da bi morale biti čim manj obremenjene s programsko nalogo, ki se bo spreminjala in je letos zagotovo drugačna, kot je bila leta 2007. Čim bolj light in čim bolj smart kot je, tem lažje se bodo ti projekti in objekti naselili za novo uporabo.

 

Ko smo sodelovali na natečaju, je bilo eno izmed izhodišč, kaj se zgodi, če se projektna naloga zamenja. Kaj se zgodi s stavbo, če se vsi tisti arhivi, ki so bili predvideni sredi centra mesta, preselijo v predmestje Ljubljane, če se uprava kasneje tako odloči. Zato je bilo naše izhodišče spet light. Naredimo stavbo, kjer lahko vse spraznimo ven in vanjo naselimo novo vsebino.

 

9. Takih primerov, kot sta Potniški center Ljubljana in NUK II, je še veliko. Kaj bi lahko država storila, da bi se to stanje spremenilo?

 

Državne institucije bi morale pripravljati take programske in projektne naloge, ki bi dopuščale lahko spremembo uporabe in načrtovanih objektov. To bi bilo zagotovo bolj trajnostno in učinkovito, kot vedno znova začenjati s projekti na isti lokaciji.

 

12. Kakšno prostorsko strategijo bi morala imeti država?

 

V 90. oz. začetku leta 2000 Slovenija ni čutila potrebe, da bi realizirala nekaj, kar bi vzpostavilo in razpoznalo novo mlado državo Slovenijo kot tisto, za katero je pomembna identifikacija preko arhitekture, preko zgrajenih objektov. Do tega ni prišlo. Ministrstva niso gradila novih objektov, ampak so se naseljevala v objekte, ki so bili na trgu. Ni se gradila nova četrt ambasad, ampak so se ambasade naseljevale razpršeno po mestu. Ni se gradil nov parlament, nova stavba predsedniškega urada, ničesar od visokih državnih institucij, ki bi se identificirale z novo stavbo. Dosti časa sem bil glede tega kritičen, češ Slovenija ne ve, kaj bi iz sebe naredila.

Na primer stavbo na Gregorčičevi, kjer je Vladni urad, smo prenavljali 2004 za Ministrstvo za šolstvo in znanost. Nakar se je 2004 zamenjala struktura vlade ter je na oblast prišla desnica, potem se je takratni premier odločil, da njegov sedež ne bo več v stavbi Vlade na Prešernovi (stara stavba), ker je bil tam že predsednik leve, se pravi, se bo on (Janša) preselil v to, na novo prenovljeno stavbo. Ker je bilo to delno namenjeno ministrstvu, je bil edini prostor, kamor bi lahko umestili premierjev kabinet, v zadnjem nadstropju, namenjenem kuhinji in jedilnici. Odločitev tedanje vlade je bila, da se ta prostor, ki je bil namenjen jedilnici in kuhinji, nameni prostoru premierjevega kabineta.

 

Pomeni, slovenska struktura stavbe same ne jemlje kot sredstva identifikacije. Institucije naseljujejo objekte, inhabiting buildings, ne pa da bi zgradile stavbo, s katero se bo identificirale, to bo stavba, ki bo služila za razpoznavnost, se bo pojavljala na naslovnih straneh. Tega zavedanja ni. Lahko smo kritični, da tega zavedanja ni. Po drugi strani pa lahko rečemo, da to predstavlja »light pozicijo« v smislu Ljubljana kot »light prestolnica«. Recimo, imamo stavbo, ki jo namensko zgradimo za ministrstvo z 200 zaposlenimi, nato se to ministrstvo zmanjša ali celo ukini, kako naj stavba reagira? Po mojem mnenju lahko rečemo, da mogoče vse to ni taka slabost, ampak jo obrnemo v prednost, da države v Ljubljani ne identificiramo samo skozi stavbe, ampak preko sistemskih rešitev, ki so pametne, »light«, fleksibilne in jih je možno spremeniti.

Light kot osnovi koncept pomeni, da je bistveno bolj fleksibilen in da bistveno lažje reagira na spremenjene situacije, a pomeni, da je bistveno bolj fleksibilen, adaptiven in bistveno lažje reagira na spremenjene situacije. Kar pomeni, če ne potrebujem ministrstva, se bom odselil ven in bo notri prišlo nekaj drugega. To pomeni, da se institucije ne identificirajo s stavbo. To je drugačno gledanje, saj ne potrebuješ reprezentativne institucije. Potrebuješ stavbe. ki so pametne, ki so sposobne prilagoditi se na nove in spremenjene situacije.

 

_______________________________________________________________________

 

1 Če želite, lahko napišete še svoje mnenje o predstavljeni tematiki.
 

Skozi zgodovino je bila relacija med arhitekturo in državo vedno prisotna. Od antike, Mezopotamije dalje se državna ureditev oz. država kot institucija vedno odraža tudi skozi arhitekturo. Država Jugoslavija je imela od leta 1945 dalje do leta 1980 vizijo, kakšna naj bo družba, kakšni naj bodo delovni, študijski, bivalni procesi. In ta vizija Jugoslavije je bila podprta tako z urbanizmom kot z arhitekturo. O Jugoslaviji govorimo kot o državi, ki je svojo vizijo materializirala z arhitekturo in to na zelo fizičen oziroma zelo viden način.Tudi zaradi tega, ker se s tem dekretom odmakne od Rusije in Stalina, kar pomeni, da se odmakne od stalinistične, neoklasicistične arhitekture, ki jo je stalinizem promoviral oz. s katero se je identificiral. Jugoslavija se je od tega odmaknila in je modernistična arhitektura postavila način »arhitektura po političnem dekretu«. Zanimivo je, da je stavba CK-ja v Beogradu, zgrajena 1954, bolj spominjala na zahodne kapitalistične steklene stavbe, vezane na finance, kot na nekaj, kar bi bil stil ali slog, ki je izražal komunizem, socializem kot ureditev, in Jugoslavijo skozi to vizijo gradnje družbe. Gradnja družbe je bila vezana na fizično gradnjo, gradnjo mest (novi Beograd, novi Zagreb, Nova Gorica), torej na urbanizem in na arhitekturo, ki je zajemala vsa področja od stanovanj, javnih, zdravstvenih zgradb. Na koncu lahko Jugoslavijo kot sistem, kot institucijo države identificiramo preko arhitekture. Ta arhitektura ni samo monumentalna, torej ne gre za to, da je državna arhitektura monumentalna, po mojem mnenju to ne drži. Povezava je drugačna, ker arhitektura, ki izoblikuje državo kot sistem, nima nobene zveze s slogom, stilom, z materiali itd. Gre za povezavo med idejo države in idejo arhitekture. To se mi zdi bistveno bolj pomembno kot to, da označiš državotvorno arhitekturo kot monumentalno. Monument je tisto, kar vzbudi spomin.

V Sloveniji, v Srbiji, na Hrvaškem, kjerkoli od bivših jugoslovanskih republik osamosvojitev ali začetek gradnje nove, mlade države v začetku 90. let ni bil vezan na arhitekturo, na urbanizem, ni vezan na nekaj, čemur bi lahko rekli velik projekt. Po mojem mnenju je vzrok temu, ker ima Slovenija kot nova država premajhno kritično maso. Torej enostavno dva milijona ljudi ni 22 milijonov. To je ena stvar. Druga stvar je, da je bilo veliko objektov narejenih že prej, za časa Jugoslavije in so bili projekti, ki jih je gradila bivša država, in so zdaj postali projekti, ki uporablja nova država. Tretja stvar, ki se mi zdi bolj pomembna, je pomanjkanje take vizije, ki bi jo materializirala arhitektura kot fizična materija. Tega ni, ker je tudi čas drugačen (IT-razvoj) in ker je vezana na mentaliteto Slovencev, ki se bojijo velikih projektov, ker jim ti vzbujajo nelagodje. Tudi če hočeš v Sloveniji realizirati velik projekt, ga moraš predstaviti kot malega in mu potem dodajati še malo, da postane malo večji in tako naprej, da na koncu postane velik. Potem pa vsi govorijo o tem, kako je to zdaj velik projekt. Če pa bi začel s tem na začetku, do projekta nikoli ne bi prišlo. Imel sem predavanje o velikih projektih v Ljubljani od 1990 do 2005, na katerem sem predstavil, kateri so veliki projekti v Ljubljani, ki so se zgradili in so bili tako veliki, da so vplivali na spremembo, funkcioniranje mesta. Taki projekti so zagotovo obvoznica, avtocestni ring, drugi pa BTC. BTC je velik projekt z vidika, kjer je bila nekoč siva cona, nedostopna cona, je zdaj postal eden izmed najbolj vitalnih delov mesta. Stavba, objekt, ki je bil zgrajen in sodi v kategorijo velikih projektov, je Gospodarska zbornica. To je paradržavna institucija, to ni ministrstvo. V to kategorijo bi uvrstil tudi vizijo prenove vojašnic na Metelkovi v kulturni institucionalni del, museum quarterium. Ali je to zaživelo ali ne, je drugo vprašanje.

V 90. oz. začetku leta 2000 Slovenija ni čutila potrebe, da bi realizirala nekaj, kar bi vzpostavilo in razpoznalo novo mlado državo Slovenijo kot tisto, za katero je pomembna identifikacija preko arhitekture, preko zgrajenih objektov. Do tega ni prišlo. Ministrstva niso gradila novih objektov, ampak so se naseljevala v objekte, ki so bili na trgu. Ni se gradila nova četrt ambasad, ampak so se ambasade naseljevale razpršeno po mestu. Ni se gradil nov parlament, nova stavba predsedniškega urada, ničesar od visokih državnih institucij, ki bi se identificirale z novo stavbo. Dosti časa sem bil glede tega kritičen, češ Slovenija ne ve, kaj bi iz sebe naredila. Na primer stavbo na Gregorčičevi, kjer je Vladni urad, smo prenavljali 2004 za Ministrstvo za šolstvo in znanost. Nakar se je 2004 zamenjala struktura vlade ter je na oblast prišla desnica, nakar se je takratni premier odločil, da njegov sedež ne bo več v stavbi Vlade na Prešernovi (stara stavba), ker je bil tam že predsednik leve, se pravi, se bo on (Janša) preselil v to, na novo prenovljeno stavbo. Ker je bilo to delno namenjeno ministrstvu, je edini prostor, kamor bi lahko umestili premierjev kabinet, bil v zadnjem nadstropju, namenjenem kuhinji in jedilnici. Odločitev tedanje vlade je bila, da se ta prostor, ki je bil namenjen jedilnici in kuhinji, nameni prostoru premierjevega kabineta. Tako so vsi sedanji premierji v prostoru, ki ima še vedno povezavo s tovornim dvigalom. Pomeni, slovenska struktura stavbe same ne jemlje kot sredstva identifikacije. Institucije naseljujejo objekte, inhabiting buildings, ne pa da zgradiš stavbo, s katero se bo identificiral, to bo stavba, ki mi bo služila za razpoznavnost, se bo pojavljala na naslovni strani. Tega zavedanja ni. Lahko smo kritični, da tega zavedanja ni. Po drugi strani pa lahko rečemo, da to predstavlja »light pozicijo« v smislu light kapitala. Recimo, imamo stavbo, ki jo namensko zgradimo za ministrstvo z 200 zaposlenimi, nato se to ministrstvo zmanjša ali celo ukini, kako naj stavba reagira? Po mojem mnenju lahko rečemo, da mogoče vse to ni taka slabost, ampak jo obrnemo v prednost, da države v Ljubljani ne identificiramo skozi stavbe, ampak bi morali najti sistem, ki je manj fizičen in manj prostorsko prisoten, vendar je še vedno sistem. Saj je tudi Trg republike obrnjen proti stolpnicam, parlament je ob strani. Torej ni Trg republike prostor pred Parlamentom, ampak je prostor pred dvema stolpnicama. To ustvarja le velike probleme, če imaš državno proslavo in ne veš, kam bi umestil oder, tako da ima za hrbtom parlament ali stolpnice, ampak to je bolj kot medklic. Tega light kapitala potrebujemo več, light capital kot light cockta, to je brez sladkorja, pomeni, da je bistveno bolj fleksibilen, adaptiven in bistveno lažje lahko reagira. Kar pomeni, če ne potrebujem ministrstva, se bom odselil ven in bo notri prišlo nekaj drugega. To pomeni, da se institucije ne identificirajo s stavbo. To je drugačno gledanje, saj ne potrebuješ več reprezentativnih stavb. Potrebuješ stavbe, ki so pametne, ki so sposobne reagirati, so sposobne prilagoditi se in ne komunicirajo več s tem, kar so bile v prejšnjem stoletju z monumentalnimi vhodi, ne komunicirajo več s strukturo, kot so komunicirale stavbe bivše Jugoslavije, ampak komunicirajo, kar se mi zdi zanimivo in smiselno peljati naprej.

 

Poglobitev železnice:

Ker ni potrebno. Zelo je pragmatično se vprašati, zakaj delajo tretji pas na avtocesti? Ker je preveč avtomobilov in nastaja gneča. Zakaj ne poglabljajo železnice? Ker je premalo vlakov, ki peljejo skozi Ljubljano. Za mesto, ki ima 200.000 prebivalcev, je to prevelik korak, nepotreben korak. Raje bi zmanjšali število tirov, saj jih je tam preveč in kar je potrebno narediti, je obvozna železnica za tovorni promet. Problemi po mojem niso tiri pod zemljo, ampak tovorni vlaki z odprtim tovorom, ki vozijo čez park Tivoli. Ko smo delali natečaj za PCL, je bilo naše izhodišče, kako projektirati PCL, ki je prehodna, tako da bo videti kot terminal. Da daje občutek končne postaje, čeprav to ni. To so bistveno bolj zanimive ideje, bolj zahtevne, kot pa poglobitev železnice in razvoj mesta na mestu poglobitve, ker vemo, da se to ne bo nikoli zgodilo. Absolutno bi bilo možno, vendar ne v tem sistemu, ne v tem okolju, v katerem ne sproduciraš marsičesa drugega. To je vezano na light kapital, razmišljajmo raje o tem, kaj se lahko znotraj tega okolja premakne na »light« način. Ampak niti »light« način ni omogočil, da bi se na tem območju v desetih letih s postajo kar koli naredilo.

 

Nuk2:

Ko smo sodelovali na natečaju, je bilo eno izmed izhodišč, kaj se zgodi, če se projektna naloga zamenja. Kaj se zgodi s stavbo, če se vsi tisti arhivi, ki so bili predvideni sredi centra mesta, preselijo v predmestje Ljubljane, če se uprava kasneje tako odloči. Zato je bilo naše izhodišče spet light. Naredimo stavbo, kjer lahko vse spraznimo ven in bo začelo funkcionirati z nekim drugim programom. Spet lahko projektiraš stvari, kjer je programski brief, programska naloga lahko osnova, ni pa sama stavba rezultat tega briefa, bolj se sprašujemo, kaj je knjižnica bodočnosti. To je knjižnica, ki je zagotovo bolj prostor kot trg znanja, kot pa da greš tja študirat, brat. Zato se mi zdi, da bi morale biti vse te strukture čim manj obremenjene s programsko nalogo, ki se bo spreminjala in je letos zagotovo drugačna, kot je bila leta 2007. Čimbolj light in čimbolj smart kot je, tem lažje se bodo ti projekti in objekti reciklirali za novo uporabo.

  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon