© 2018 by Vizije so 13. Proudly created with Wix.com

ALEŠ PRIJON

1. Ugotovili smo, da udeležba na volitvah že vse od osamosvojitve upada. Na kakšen odnos državljanov do države in obratno to nakazuje? Kaj storiti?

To kaže na upadanje zaupanja državljanov v državo. Res pa je, da so pričakovanja običajno vedno nekoliko previsoka. Država bi se sicer morala bolj posvečati reševanju konkretnih težav ljudi – ureditvi propadajočega zdravstva, izboljševanju socialnega statusa ljudi, boju proti sistemski korupciji itd. Sporočilo, da je država za peščico dobra, drugi pa počasi kontinuirano izgubljajo, ni dobro. To povzroči občutek izključenosti in posledično dovzetnost za ekstremne in rokohitrske rešitve.

 

 

2. Vsi vemo, da je pomen arhitekture za državo velik. Zakaj se to ne odraža tudi v prostoru? Naša državotvorna arhitektura ni zelo monumentalna, ali bi morala biti takšna?

Ne, monumentalnost sama po sebi ni kvaliteta. Merilo je lahko zavajajoče. Pomembnejše je sporočilo. V čem je finska monumentalnost v arhitekturi?

 

 

3. Ali mislite, da lahko arhitektura pripomore k državljanski zavesti?

Na splošno urejen in skladen prostor povzroči občutek pripadnosti skupnosti. Posebej pa tudi država s posegi v prostor, izrecno pa s spomeniki, simbolno izraža svoje vrednote in prioritete. To pa lahko privabi ali pa odbije.

 

4. V zadnjih petindvajsetih letih je bilo zgrajenih zelo malo državotvornih objektov, medtem ko se je v petinštiridesetih letih pred tem veliko gradilo. Zakaj mislite, da je tako? Ali je bila nacionalna pripadnost pred osamosvojitvijo bolj občutena kot danes?

Ne, sploh pa ne bi mešal nacionalne pripadnosti z državotvornostjo oziroma s pripadnostjo državi.

 

 

5. Katere državotvorne stavbe so najpomembnejše in ali trenutno zgrajene stavbe ustrezajo svojemu namenu?

Parlament, Cankarjev dom v Ljubljani, Spomenik spravi na Kongresnem trgu, UKC Ljubljana, Jedrska centrala Krško, Žična ograja na južni meji itd.

Prve štiri navedene stavbe da (brez prizidkov), zadnja pa zagotovo ne.

 

 

6. V primeru zadnjega natečaja za Potniški center Ljubljana je bila izbrana rešitev, ki ne omogoča nadaljnjega razvoja mesta. Že več kot petdeset let se nenehno razpravlja in tudi ugotavlja, ali je poglobitev železnice nujna. S tako izbiro sami sebe negiramo in zavajamo javnost. Zakaj država ne razmišlja dolgoročno?

Financiranje proračuna se veže na štiriletni mandat politike in to onemogoči izvedbo dolgoročnejših vizij. Za preseganje bi bila potrebna višja politična kultura, vendar to je ena od pasti demokracije, s katero se moramo sprijazniti.

 

 

7. Ali je poglobitev železnice le utopija?

Ne. Poseg ni posebej zahteven in le inercija že zgrajenih podvozov nam brani, da železnice v Ljubljani še nismo poglobili.

 

 

8. Že trideset let je minilo, odkar se pogovarjamo o NUK-u II. Potreba po novi stavbi NUK-a je v teh letih samo še strmo narasla. Kako si država lahko dovoli, da med natečajem in njegovo izvedbo mine toliko časa, da projekt zastari? S propadom tega projekta se je odprla možnost za nov natečaj. Vse to pa seveda stane. Od novega natečaja je minilo že pet let, ali se bo tokrat kaj spremenilo ali bomo natečaje ponavljali v nedogled?

To je izrazito politično vprašanje in bi ga bilo potrebno nasloviti na vlado ter jo povprašati o prioritetah. Takšna praksa je seveda izredno slaba, saj daje vtis, da je na natečaju zmagalo makadamsko parkirišče.

 

 

 

9. Takih primerov, kot sta Potniški center Ljubljana in NUK II, je še veliko. Kaj bi lahko država storila, da bi se to stanje spremenilo?

Država (vlada, politika) bi se morala posvetiti vprašanjem vizij in razvoja, namesto dnevnemu krpanju malih trenutnih funkcionalnih lukenj (pretakanju proračuna). To pa zahteva malo več dolgoročne politične kulture, pri čemer pa se zdi, da v Sloveniji še nimamo zadosti kilometrine v dobrih praksah.

Ne smemo pa pozabiti, da smo država državljani in je predvsem naša dolžnost, da na to opozarjamo in predlagamo dobre rešitve. To velja še posebej za stroko.

 

 

10. Ali menite, da je problem v pomanjkanju denarja? Velikokrat se zdi, kot da se država nenehno sklicuje na primanjkljaj. Obenem pa beremo, kako je državni proračun oktobra 2017 prešel v presežek, o denarni pomoči Evropske unije ... Ali je denar le izgovor?

Denar je le izgovor, ekonomska situacija je trenutno izjemno ugodna glede na pretekla obdobja. Gre za vprašanje vizije in prioritet.

 

 

11. Kako vi razumete in obravnavate problem državotvorne arhitekture?

Državotvorna arhitektura je tista, ki je namenjena vsem državljanom, ali vsaj večini. Torej bolj stavbe javnega standarda (kvalitetni vrtci, bolnišnice, šole) in manj strogo simbolne stavbe (spomeniki). Državotvorna arhitektura naj izraža vrednostni sistem družbe. Si bolj želimo, da naši otroci rastejo v kvalitetni šolski arhitekturi, ali nam je pomembnejši spomin na pretekle zamere? V oboje lahko družba vlaga denar, je pa seveda drugo cenejše in ga potem več ostane za pod mizo.

 

12. Kakšno prostorsko strategijo bi morala imeti država?

Država jo ravnokar pripravlja. Je v tem uspešna? Kako širok spekter družbe je zajela javna razprava? Tu je ključno vprašanje. Očitno gre za pomanjkanje vizij na nivoju vrednostnih odločitev in prevelik vpliv sektorskih apatitov. Odziv civilne družbe in strokovne javnosti je bil relativno šibek. Država ni subjekt, da bi nekaj naredila namesto nas, z avtomatizmom, sama po sebi.

 

 

13. Za izgradnjo katerih od spodnjih projektov bi se zavzemali?

Za vse naštete, razen za tiste, ki se že izvajajo.

 

- Ministrstvo na Dunajski cesti

- Prenova SNG Drama

- Potniški center Ljubljana

- Tivolski lok

- Center za razvoj znanosti

- Umetniške akademije

- NUK II

- Upravno središče RS in MOL na Poljanski cesti

- Državni arhiv RS na Poljanski cesti

- Drugo:

 

_______________________________________________________________________

 

  1. Če želite, lahko napišete še svoje mnenje o predstavljeni tematiki.

 

Tema je zelo dobra, saj odpira poglavje, ki je v dobršni meri tabuizirano. Teža preteklosti in njeno zlorabljanje nam precej ovira vsebinski, neobremenjen dialog. V ekstremnih razmerah, kot so vojne in povojna obdobja, ki lahko trajajo tudi več desetletij, se teh vprašanj ne odpira, saj jih pokriva dogma. Po tem pa se je potrebno jezika naučiti na novo, kar velja za vsako posamezno stroko posebej.

Tema opozarja tudi na našo državljansko in politično zrelost. Koristno je izgovarjati »neizgovorljivo«, saj si s tem nastavljamo ogledalo. Tema odpira temeljna družbena vprašanja, kot so: čigava je država, čigava bolj, čigava manj, kateri so vzvodi vpliva nanjo, smo res tam, kjer se nam zdi, da kot državljani smo itd.

Precej bolj lahkotno in varno je estetizirati, ko preidemo na vsebinska in družbena vprašanja, pa postane dialog bolj trd.

  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon